koledarji 2022
rokovniki, koledarčki, posterji, katalogi, zvezki, blokci, notesi, kuliji, ovitki, priročniki, časopisi, koledar, almanahi, posterji, opomniki
prospekti , logotipi, seznami, priročniki, ovitki, emaili, ceniki, časopisi, koledarje, registratorji
zborniki, koledar, forumi, zaznamki, dopisi, kartončki, obeski, lepaki, kalkulatorji, telegrami, zapiski, fascikli, rokopisi, tiski
rokovniki, koledarčki, posterji, katalogi, zvezki, blokci, notesi, kuliji, ovitki, priročniki, časopisi, koledar, almanahi, posterji, opomniki
Dostava
Brezplačna dostava
Podpora
Ponudba dneva!
#EXTRA KOLEDARJI:
STENSKI
Namizni koledarji
- Erotični koledarji
- Namizni koledarji
Stenski
- Narava in Vrtovi
- Poslovni koledarji
Rokovniki
- Rokovniki
- Slovenija
- Slovenske Gore
Poslovni
- Stenski koledarji
- Štiri in tridelni koledarji
- Vode
- Živali
koledarji 2022
rokovniki, koledarčki, posterji, katalogi, zvezki, blokci, notesi, kuliji, ovitki, priročniki, časopisi, koledar, almanahi, posterji, opomniki, poslovni koledarji
Da nas bodo drugi dobro razumeli, moramo imeti pravo hitrost govora, ustrezno višino in barvo glasu, primerno izgovorjavo in pravilno dihanje. Hitrost prilagodimo pomembnosti informacije in sicer, ko govorimo nekaj pomembnega govorimo počasneje, pri manj pomembnih informacijah pa je tempo lahko hitrejši. Tudi višino glasu moramo prilagoditi pomembnosti informacije in sicer, ko govorimo o bolj pomembnih informacijah, govorimo z višjim glasom, na ta način namreč poslušalce bolj pritegnemo. Barva glasu kaže na različna čustvena razpoloženja; ko smo jezni, bo naša barva glasu drugačna, kot če bomo veseli. Na posamezen odtenek barve glasu ne moremo vplivati, saj se barva glasu spreminja z leti, če smo utrujeni ali zaradi kajenja. Lahko pa vplivamo na način izgovorjave besed in sicer moramo besede izgovarjati čim bolj čisto in natančno, brez zatikanja in nelogičnega ustavljanja sredi misli.[1] Tudi naša drža in stoja vplivata na razumevanje pri govoru. Če govorimo stoje, moramo glavo držati pokonci, brado imamo v višini pogleda, ramena vzravnana in rahlo potisnjena nazaj, trebuh potegnemo navznoter, roke imamo spuščene ob straneh, dani spustimo, prste obrnemo navzdol in jih rahlo razmaknemo. Noge in kolena vzravnamo, med nogami naj bo rahel razmik. S pokončno držo bomo naredili boljši vtis in spodbudili zaupanje pri poslušalcih.[1]
Poslovna darila
S poslovnimi darili pokažemo naklonjenost do sodelavcev, poslovnih partnerjev in drugih ljudi, s katerimi sodelujemo. Darilo lahko pomeni izkazovanje pozornosti, potrditev dobrih medsebojnih odnosov, izražanje hvaležnosti, spoštovanja in zaupanja. Nekatere države imajo uzakonjene vrednosti, do katerih sme zaposleni sprejeti darilo. V državnih institucijah so ta pravila še bolj natančno določena. V Sloveniji je omejitev določena v javni upravi in sicer javni uslužbenec ne sme sprejemati daril v zvezi z opravljanjem službe, razen protokolarnih in priložnostnih daril manjše vrednosti, katerih vrednost ne presega 62,59€. Ob sprejemu darila mora uslužbenec izpolniti poseben obrazec. Pri obdarovanju pazimo, da obdarovanca nikoli ne vprašamo, kaj želi, da ne izbiramo predragocenih ali preveč osebnih daril, ne podarjamo cenenih promocijskih daril pomembnim partnerjem, ne podarjamo dveh ali več cenenih daril, ne podarjamo denarja in darilo naj ne bo zavito v celofan ali pentlje. Darilo mora izkazovati pozornost, prijazno gesto, z njim skušamo izboljšati odnos do obdarovanca. Izročimo ga lahko ob poslovnih stikih in pomembnih obletnicah organizacije.
Organizacija poslovnega sestanka
Pri organizaciji poslovnega sestanka moramo upoštevati določena pravila. Pred samimi sestankom določimo namen in cilj sestanka, izberemo prave udeležence in primeren kraj in čas. Vodja sestanka naredi scenarij, kjer določi cilj, konkretno vsebino ter merila. Vsebino in dnevni red sestanka mora poslati udeležencem vnaprej in sicer tri do pet dni pred sestankom, da se le-ti lahko nanj ustrezno pripravijo. Število točk dnevnega reda naj ne bo preveliko, vsaka točkdnevnega reda pa mora biti pomembna za doseganje cilja sestanka. Prostor za sestanek naj bo urejen, čist in prezračen, poskrbeti moramo tudi za zadostno število stolov. Na mizo damo pripravljene kozarce in napitke. S kavo se udeležencempostreže, ko že vsi sedijo, in sicer vsakemu posebej, z desne strani. Na internem sestanku se najprej postreže vodji, nato pa ostalim po rangu. Na sestanku s poslovnimi partnerji se najprej postreže glavnemu gostu, nato gostitelju, nato pa izmenično vsem ostalim udeležencem. Vodja ali sklicatelj sestanka lahko določi tudi sedežni red na sestanku. Goste vedno posedemo tako, da ne gledajo v vrata, temveč imajo lepši pogled – pogled na okno. Gostujoče posedemo skupaj, saj tako lažje pregledujejo dokumentacijo ali se dogovarjajo med seboj. Če organiziramo sestanek s tremi različnimi poslovnimi partnerji, jih posedemo za mizo v obliki črke U. Tako ima vsaka skupina svoj prostor mize. Vodja sestanka potek ves čas usmerja v začrtano smer, udeleženci pa sodelujejo pri razpravi. Na koncu vodja povzame dosežene cilje sestanka, sprejetesklepe in nosilce izvedbe ter se vsem zahvali za udeležbo.
Pravila vedenja v drugih državah
Poznavanje tujih poslovnih navad pripomore k boljši komunikaciji s tujimi poslovneži, omogoča uspešno vodenje razgovora in odnosa v dolgoročno uspešno sodelovanje. Velja splošno pravilo, da smo, če poslujemo z zahodnimi poslovneži, lahko bolj odkriti in neposredni pri izražanju naših poslovnih želja in potreb, ker je poslovno okolje bolj podobno domačemu; bolj ko se oddaljujemo v arabsko, azijsko in drugo poslovno okolje, bolj moramo biti potrpežljivi in previdni, da koga nehote ne užalimo. Šale so odličen način prebijanja ledu in ustvarjanja dobrega vzdušja, vendar so ponekod neprimerne, na primer šale na račun vere in običajev na vzhodu. Pri pošiljanju čestitk velja, da se poslovnim strankam po svetu lahko vošči naše praznike – na primer novo leto, vendar ne verskih (npr. božič). Če stranko poznate, je zelo primerno, da ji čestitate za njihove praznike in ji tako izkažete še večjo pozornost. Navade in pogajalske taktike se po svetu močno razlikuejo, ravno tako je različna tudi govorica telesa in obrazna mimika po narodih. Enaki gibi in izrazi imajo v različnih deželah različen pomen
Optimizacija spletnih strani (SEO) je postopek, ki se uporablja v procesu izdelave spletnih strani, je proces zboljšanja vidljivosti spletišča ali spletnih strani na spletnih iskalnikih prek naravnih oz. neplačanih (organskih ali algoritemskih) iskalnih rezultatov. Vsak spletni iskalnik ima svoja pravila razvrščanja zadetkov, ki se izpišejo, ko vpišemo želen iskalni pojem. Nekatera pravila so javno objavljena, nekatera pravila so predmet špekulacij na medmrežju, nekatera pa so strogo varovana tajnost. Pravila se stalno spreminjajo in prav zato je optimizacija spletnih strani dinamičen proces, ki zahteva stalno prilagajanje vsebin spletnih strani. Cilj optimizacije spletnih strani je torej doseči čim večje rangiranje za iskalne pojme, določene z analizo ključnih besed. Druge oblike optimizacije kot na primer ciljano oglaševanje se osredotočajo na plačljive iskalne rezultate. Prej oz. višje kot se spletna stran pojavi med iskalnimi zadetki, več uporabnikov spletnega iskalnika bo obiskalo spletno stran. Optimizacija lahko vključuje iskanje po slikah, lokalno iskanje, iskanje po videih, iskanje po novicah in panožno specifično navpično iskanje. Na tak način spletna stran pušča svojo digitalno sled. Kot strategija spletnega oglaševanja SEO razišče, kako iskalniki delujejo, kaj ljudje iščejo, katere iskalne izraze uporabljajo in kateri iskalniki so najbolj popularni. Optimizacija spletne strani lahko pomeni prirejanje vsebine, HTML strukture in ustreznih meta oznak z namenom povečanja relevantnosti ključnih besed in lažjega indeksiranja iskalnikov. Še eden od načinov optimiziranja je povečanje števila povratnih povezav.
Kratica SEO optimizacija označuje optimizerje iskalnikov (ang. “search engine optimizers”). Izraz so prevzeli svetovalci, ki po naročilu strank opravljajo optimizacijo spletnih strani, ter zaposleni, ki to opravljajo v podjetjih. Optimizerji lahko svoje storitve ponudijo kot samostojno storitev ali kot del širše oglaševalske kampanje. Za učinkovito optimizacijo je pogosto potrebno popraviti HTML kodo in vsebino strani, zato so metode optimizacije velikokrat že vključene v razvoj spletišča in njegov dizajn. Izraz “iskalniku prijazno” opisuje dizajne spletišč, menije, sisteme za upravljanje vsebin, slike, videe, aplikacije spletnega nakupovanja in ostale elemente, ki se jih lahko optimizira za boljšo izpostavljenost iskalnikom. Pri optimizaciji spletnih strani pa se običajno uporablja tudi veliko zunanjih orodij (analiza ključnih besed, orodja za preverjanje profila povratnih povezav, orodja za merjenje pozicij v iskalnikih, vtičniki na urejevalnikih spletnih vsebin…).
Druga tehnika optimizacije, imenovana “black hat SEO” (to je izraz, ki se uporablja za neetične oziroma zavajajoče tehnike optimizacije strani. Te vključujejo neželeno pošto ali kršenje pravil, ki jih zahtevajo iskalniki)[1] oz. “spamdexing”, uporablja metode, kot so “farme povezav” (Originalen izraz je “link farm”, pri čemer gre za spletno stran ali skupino strani, ki umetno ustvarja zunanje povezave, koristne pri optimizaciji strani)[2], “kopičenje ključnih besed” ali “article spinning”. Te metode zmanjšuje relevantnost iskalnih rezultatov in uporabniško izkušnjo z iskalniki. Iskalniki strani, ki uporabljajo to tehniko, izločijo iz rezultatov.
Vžigalniki so nadvse nepogrešljivi ne samo za kadilce, pač pa jih navadno potrebujemo v vsakem gospodinjstvu in na vsakem koraku. Nikoli ne veš, kje bo potreben ogenj, prižig sveč, papirja, vej in ostalih stvari. Zatorej je dobro, da si, v kolikor še nimaš ali pa potrebuješ novega, svoj vžigalnik priskrbiš tudi ti. Poleg funkcionalnosti in uporabnosti se pri izbiranju novega vžigalnika lahko poigraš tudi z barvami, oblikami, poslikavami in motivi.
Preden izbereš in dokončno pokažeš na izbrani vžigalnik, natančno preberi, kakšnega si praktično ogleduješ. Vsem dobropoznani so denimo vžigalniki na kremen, povsem preprosti in enobarvnih oblik. Priljubljeni so tudi raznobarvni prozorni, vse pogosteje pa posegamo po elektronskih. Kakor koli že, katerega koli izbereš, pazljivo pazi pri njihovi uporabi. Namreč kljub precizni izdelavi in zaščiti, se z ognjem še vedno lahko prehitro raniš in opečeš.
Poleg priročnih, majhnih, žepnih vžigalnikih so izjemno praktični in uporabni tudi večji gospodinjski. Tudi pri slednjihlahko izbiraš med klasičnimi ali elektronskimi, prav tako pa se lahko tudi na tem mestu odločaš med raznolikimi barvami, poslikavami in motivi. Ravno zato pri vžigalnikih domišljiji praktično lahko pustiš prosto pot, najdeš pa jih na vsakem koraku. Ker je ponudba le-teh iz dneva v dan večja, včasih slednje privede do neizogibne zmede in neodločnosti. Da pa se temu vendarle lahko spretno izogneš, smo ti na največji spletni strani koledarji.shop pripravili primerjalno zbirko oziroma pestro paleto atraktivnih in praktičnih vžigalnikov. Na takšen način ti ne bo potrebno hoditi po raznovrstnih trgovinah in vžigalnike po spominu primerjati med seboj, pač pa jih le z nekaj kliki povsem enostavno iz domačega naslonjača lahko primerjaš tako po obliki, velikosti kot tudi po njihovi praktičnosti in vsestranskosti.
Skoraj vse živali se razmnožujejo spolno.[7]
Pri spolnem razmnoževanju nastopata dve vrsti spolnih celic (gamet): moške (spermiji) in ženske (jajčeca). Živali so navadno enospolne, nekatere nižje skupine imajo tako testise kot jajčnike, imenujemo jih obojespolniki ali hermafroditi.
Nekatere živali se lahko razmnožujejo nespolno.[8] To se lahko zgodi pri partenogenezi, kjer se iz neoplojenega jajčeca razvijejo mladi osebki, pri brstenju (spužve) ali pri fragmentaciji kjer se telo razdeli na fragmente in se vsak del lahko razvije v nov organizem.[9]
Hrana in viri energije[uredi | uredi kodo]
Vse živali so heterotrofi, kar pomeni, da se neposredno ali posredno prehranjujejo s snovmi nastalimi v drugih organizmih.[10] Pogosto se naprej delijo na skupine, kot so zveri, herbivori, omnivori in paraziti.[11]
Plenilstvo je biološka interakcija, kjer se plenilec (heterotrof, ki lovi) hrani s svojim plenom (organizem, ki je napaden).[12] Plenilec lahko ubije svoj plen zaradi hranjenja ali zaradi drugih vzrokov, vendar je posledica vedno smrt plena.[13] Drugi glavni način konzumiranja hrane imajo detritofagi, ki se hranijo z mrtvo organsko snovjo.[14]Včasih je težko ločevati ta dva načina prehranjevalnega vedenja, na primer kadar parazit preži na gostiteljski organizem in nanj leže jajčeca, tako da se potomstvo potem po izvalitvi lahko hrani z razpadajočim truplom. Medsebojni selekcijski pritiski, ki se ob tem pojavljajo, so pripeljali do evolucijske »oborožitvene tekme« med plenom in plenilcem, katere rezultat so različne protiplenilske prilagoditve in načini, kako jih zaobiti.[15]
Večina živali posredno uporablja energijo sonca, s tem da jedo rastline ali živali, ki jedo rastline. Večina rastlin uporablja svetlobo za pretvorbo anorganskih snovi v ogljikove hidrate, maščobe, proteine in druge biomolekule. Začenši z ogljikovim dioksidom (CO2) in vodo (H2O) fotosinteza pretvori energijo sončne svetlobe v kemično energijo v obliki enostavnih sladkorjev (npr. glukoza) s sproščanjem molekularnega kisika. Ti sladkorji se nato uporabijo kot gradniki za rast rastlin, vključno s proizvodnjo drugih biomolekul.[2] Ko žival poje rastlino (ali poje druge živali, ki so pojedle rastline), reducirane ogljikove spojine v hrani postanejo vir energijskih in gradbenih materialov za živali.[16]
Živali, ki živijo na oceanskem dnu v bližini hidrotermalnih vrelcev, niso odvisne od energije sončne svetlobe. Osnovo prehranjevalne verige namesto tega tvorijo kemosintetske arheje in bakterije.[17]
Kratek opis avtoličarstvo
Avtoličar dela v obrtni ali mehanični avtokleparstvo avtoličarstvo delavnici oziroma v podjetju, ki je specializirano za avtokleparska in avtoličarska dela. Zna barvati oziroma lakirati raznovrstne kovinske in lesene predmete, opravlja karoserijska popravila ter pripravlja in lakira avtoličarstvo osebna, dostavna in tovorna vozila.
Kaj delavec običajno dela avtokleparstvo
Avtoličar opravlja avtoličarska dela v obrtni ali mehanični delavnici oziroma v podjetju, ki je specializirano za avtokleparska in avtoličarska dela. Dela tudi na aluminijskih ter avtoličarstvo kovinskih platiščih, dodatni opremi, viličarjih, radiatorjih, kovinskih konstrukcijah, drsnih vratih in ograjah. Avtoličar tudi restavrira stara vozila. Najprej oceni stanje ličenih površin, pri čemer prouči tehnično in tehnološko dokumentacijo ter tehnično navodilo za zahtevnejša avtokleparstvo popravila oziroma izdelavo z uporabo računalnika ter oceni obseg in vrste poškodb, napak in okvar. Pripravi predlog za odpravo poškodb, napak in okvar, za popravilo ali zamenjavo delov, sklopov in sistemov.
Nato avtoličarstvo pripravi barve za nanos, pri čemer določi odtenek barve. V mešalnici zmeša barve glede na avtoličarstvo recepturo. Nato preizkusi barvo na kontrolnih lističih ter jo po potrebi doniansira in nato s pripravljeno mešanico pobarva poškodovano površino. Avtoličar tudi vzdržuje, popravlja in avtokleparstvo izdela notranje in zunanje barvane oziroma lakirane površine. Pri tem zaščiti nebarvane dele vozila, površino mehansko in kemično očisti in razmasti za nadaljnjo obdelavo. Pripravi in nanaša temeljne nanose ter podlage na zunanje in notranje avtokleparstvo površine za končno ličenje. Reparaturno lakira oziroma avtoličarstvo prelakira karoserijske dele. Obdela zunanje in notranje površine z barvnimi nanosi. Vzdržuje in polira površine na vozilih in nadgradnjah, lepi okrasne napise in dekoracije. Izdela poslikavo vozil ali zaščiti obdelane površine pred poškodbami s premazi.
Vzdržuje, popravi in nanaša protikorozijske zaščite oziroma konzervacije votlih delov podvozja. Poleg tega zamenja in popravljaavtokleparstvo karoserijske dele. Popravi manjše poškodbe na karoserijskih delih oziroma sestavlja ali demontira dele in sklope vozila oziroma druge obdelovalne površine. Pri svojem delu izpolnjuje delovno dokumentacijo oziroma dnevnik, pri čemer naredi poročila o opravljenem delu. Vodi evidence popravil ter ureja tehnično in tehnološko dokumentacijo. Naroča in skladišči rezervne dele in opremo ter izdela končni obračun opravljenega dela in porabljenega materiala. Avtoličar mora tudi nadzorovati, avtoličarstvo nastavljati ter vzdrževati naprave, stroje in pripomočke, ki jih uporablja pri delu.
Strankam avtoličarstvo svetuje v zvezi s popravili in vzdrževalnimi deli na vozilu. Ko stranko sprejme, jo seznani s stanjem zaščitenih in ličenih površin, potrebnimi vzdrževalnimi deli, popravili in s časom potrebnim za izvedbo del. Nato ji svetuje pri odločitvah o popravilih in vzdrževalnih delih na zaščitenih in ličenih površinah.
Avtoličar je lahko zaposlen v velikih, remontnih in servisnih delavnicah, pri industrijskih proizvajalcih avtomobilov ali v manjših delavnicah. Lahko dela tudi kot samostojni obrtnik.
Avtoličar uporablja različna orodja in stroje, kot so orodja za merjenje, za zarisovanje kovin, različne vrste pil, vrtalnih strojev in svedrov, navojne svedre in navojna rezila. Za odstranjevanje poškodovanega naliča in rje uporablja strugalo in kotno brusilko ter druga brusna sredstva in bloke za izravnavanje površin. Po odstranjevanju rje uporablja zračno izpihovalko in različne čistilne krpe. Ko obdelovalno površino razmasti, uporablja ustrezna topila in postopke razmastitve. Pri kitanju obdelovalne površine uporablja različne vrste poliestrskega kita, ki ga nanaša z orodjem za nanašanje kitov, lopatico za nanašanje kitov, pri čemer uporabi lepilni trak in papir za zakrivanje nebarvanih delov. Na obdelovalno površino z brizgalko nanaša različne barvne mešanice.
Med pripomočke, ki jih uporablja, sodijo različne vrste lakov. Avtoličar pri delu uporablja lakirne komore, brizgalno-sušilne komore in ravnalno mizo. Po končanem postopku ličenja poskrbi za nego obdelovalne površine. Pri tem uporablja različno avtokozmetiko, polirne mase, čistilna sredstva za kovino in armaturne plošče in šampone za tekstil. Pomemben delovni pripomoček so osebna zaščitna sredstva, zaščitna halja in zaščitna maska.
Izdelek avtoličarja je hitro in kvalitetno popravljeno osebno ali tovorno vozilo oziroma posamezne obdelovalne površine. Avtoličar zagotovi, da je obdelana površina vozila po njegovem posegu takšna kot nova. V primeru poškodovanega rjastega vozila to pomeni, da odstrani rjo in poškodbo ter avto povrne v prvotno stanje.
Znanja in spretnosti
Avtoličar ima znanja s področja merjenja, ročne obdelave kovin, vrtanja kovin in rezanja navojev. Ustrezno pripravi obdelovalno površino, premazna sredstva nanese na površino in jih posuši. Pri pripravi barve uporablja znanja o niansiranju barv, o načinih določanja barvnih odtenkov, vrstah barv, načinih mešanja barv in o postopkih končnega niansiranja. Uporablja postopke piljenja, grobo in fino pili ravne ploskve ter pozna posebne postopke finega piljenja. Pozna različne tehnike lakiranja in naprave za brizganje, fizikalne in kemične procese pri ličarskem delu. Zna pripraviti podlago ter obdelovalno površino. Pozna postopke izbire in priprave materialov za zaščito površin (iz lesa, kovine, plastike) pred kemičnimi in mehaničnimi vplivi. Pozna delovanje in uporabo lakirno–sušilnih komor.
Pozna tehnologijo utrjevanja in sušenja nanosov, odpravo napak pri končnem lakiranju in postopke dizajniranja in lepljenja barvanih površin. Odgovoren je za nakup rezervnih delov in opreme zato mora poznati postopke naročanja in knjiženja delov, opreme ter osnov poslovodstva. Avtokleparstvo Ker je pogosto v stikih s strankami, mora obvladati osnove poslovnega komuniciranja. Obvlada tudi pravilno pranje in čiščenje vozila in zna uporabljati osebna zaščitna sredstva.
Psihofizične sposobnosti
Avtoličar mora biti psihofizično ličarstvo zdrav. Delo se odsvetuje osebam, ki so alergične na kemikalije ali na posamezno vrsto kemikalij, lake, imajo kožne alergije oziroma so astmatiki.
Interesi
Avtoličar mora imeti dobre ročne in risarske spretnosti. Biti mora delaven, urejen, natančen in potrpežljiv. Zanimajo ga avtomobili, motorji ter vsa prevozna sredstva. Ima željo po diagnosticiranju težav, popravilu ter posodabljanju opreme. Zanima ga tudi vzdrževanje vozil. Poleg veselja do praktičnega strokovnega dela je priporočljiv smisel za organizacijo in tehnično avtokleparstvo razumevanje, ustrezna telesna gibčnost, dober sluh in vid. Avtoličar ne sme biti občutljiv na avtokleparstvo goriva in maziva. Ker ima praviloma stike s strankami, mora biti komunikativen.
Razmere za delo
Avtoličar, ki dela v avtomehanični avtokleparstvo delavnici, ima pogosto celodnevni delovni urnik, saj le redko popravilo avtokleparstvo določenega dela avtomobila lahko opravi v 8-urnem delavniku. Pri nanašanju in premazih z barvo je pogosto treba avtokleparstvo čakati na sušenje le-te, še posebej, če avtomehanična delavnica nima sušilne komore. Avtoličar je pogosto izpostavljen vnetljivim hlapom in lakom, zato mora biti še posebej previden in mora ravnati v skladu z navodili o varnosti pri delu.
Nevarnosti
Ker dela z nekaterimi nevarnimi snovmi, mora biti posebej avtokleparstvo predviden pri njihovi uporabi. Pri tem mora biti obvezno zaščiten z delovno obleko in zaščitno masko. Do nevarnosti pri delu prihaja pri delu z vnetljivimi ter avtokleparstvo okolju nevarnimi snovmi. Pri delu z vrtalnimi stroji obstajajo nevarnosti za poškodbe (ureznine, udarnine) pri nastavljanju vrtalne hitrosti, vrtanju lukenj v pločevino in avtoličarstvo nastavljanju svedrov. Do poškodb lahko pride tudi pri rezanju notranjih in zunanjih navojev ter pri preoblikovanju pločevine. Predvsem pri avtokleparstvo varjenju so ob avtoličarstvo neprimernem ravnanju možne opekline ali ožganine.
Avtoličar se zaposli v velikih, remontnih in servisnih delavnicah, pri industrijskih proizvajalcih avtomobilov ali pa v manjših delavnicah. Lahko dela tudi kot samostojni obrtnik.
Izobraževanje
Za poklic avtoličarja izobražujejo srednje šole s področja strojništva.
Druge informacije
avtoličarstvo Informacije o avtoličarstvo Zoisovih avtoličarstvo avtokleparstvo in kadrovskih štipendijah pa na avtokleparstvo spletni strani Javnega avtokleparstvo avtoličarstvo avtoličarstvo štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS.
Avtomobíl, pogovorno tudi avto, je cestno vozilo z lastnim pogonom, običajno s štirimi kolesi na dveh oseh.[1] Beseda je izposojenka iz francoske automobile, ta pa je skovanka iz grške autos (»samo«, »samodejno«) in mobile (iz latinske besede mobilis – »premično«).[2] Beseda torej pomeni nekaj, kar se premika samo od sebe. Poznamo več razdelitev avtomobilov, po namembnosti tako ločimo osebne, tovorne in različne kombinirane avtomobile, ki so namenjeni bodisi prevozu potnikov (ljudi), bodisi tovora. Beseda »avtomobil« se največkrat nanaša na osebna potniška vozila, druge tipe pa imenujemo kombinirana vozila oz. kombiji, tovornjaki, poltovornjaki, avtobusi ipd. (za vsa ta vozila je v uporabi tudi skupni izraz motorno vozilo).
Glavni deli avtomobila so:
- iz jeklenih nosilcev zgrajena šasija ali v sodobnosti samonosna karoserija
- ličarstvo
- avtoličarstvo
- avtokleparstvo
- kleparstvo
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu.
- pogonski agregat
- menjalnik s sklopko
- kolesa
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu.
- voznikov prostor z volanom, pedali in različnimi gumbi ter ročicami za upravljanje
- potniški in/ali tovorni prostor
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu.
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu.
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu.
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu.
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu.
- Avtoličarstvo in avtokleparstvo za večje in manjše poškodbe na vozilu.
Danes velika večina avtomobilov za pogon uporablja motor z notranjim zgorevanjem, ki ga žene bencin ali plinsko olje.
Za izumitelja avtomobila velja Nicolas-Joseph Cugnot, ki je leta 1769 predstavil tricikel s parnim strojem za pogon in uspešno demonstriral izvedljivost ideje, čeprav njegovo vozilo ni bilo praktično uporabno zaradi težav z zanesljivostjo.[4] Sledilo mu je več izvedb različnih izdelovalcev s podobnimi težavami in prvi eksperimenti z motorji z notranjim zgorevanjem. Za očeta sodobnega avtomobila pa velja Karl Benz, ki je konec 19. stoletja izdelal znameniti Benz Patent-Motorwagen, prvo vozilo, že oblikovano za motorni pogon (predhodni poskusi avtomobilov so običajno vključevali motor, naknadno vgrajen v voz), ki se je izkazalo tudi v praksi. Zgodnji razvoj je potekal predvsem v Nemčiji in Franciji.
Industrijska revolucija je prinesla množično proizvodnjo in dostopnost avtomobilom širokemu krogu ljudi. Začetnik je bil Ransom Eli Olds v ZDA, ki je v svoji tovarni izdelal prvi dostopnejši serijski avtomobil. Na povsem novo raven pa je proizvodnjo povzdignil Henry Ford, ki je uvedel tekoči trak v proizvodnjo in izdeloval znameniti Ford model T v milijonih primerkov. Od takrat je avtomobil eden najznačilnejših industrijskih izdelkov sodobnega časa.